fbpx

PRIPOVEDUJMO JIM ZGODBE

Zgodbe imajo čarobno moč. Otroci jih radi poslušajo. Včasih sem si sama kakšno kar izmislila. Še boljši je bil v tem očka.

Prebirala sem jih iz slikanic, iz pravljic, časopisov… Če sem jih sama v svojem otroštvu veliko poslušala, sin tega ni nikoli osvojil. Gledal je slike, prebirala sem jih jaz.

Naj otroci rastejo ob zgodbah še naprej…

Otrok na gradu

Savinja tiho teče. Pogled nanjo je v belini zime slikovit. V ozadju se dvigujejo griči, beli od ponoči na novo zapadlega snega. Mlad fantič se nagne globoko čez zid in opazuje okolico. Voglajna, ki priteče izza ovinka, je komaj vidna. Obrežje pokriva sneg. Le tu in tam v daljavi, vidi kot piko malo podobo, človeka v dolini. Tišina jutra je velika.

Fantič ni nihče drug kot Friderik. Friderik II. Celjski. Njegov dom je mogočen grad na strmi vzpetini nad sotočjem obeh rek, Voglajne in Savinje. Kot najstarejši Hermanov sin bo nekega dne nasledil svojega očeta. Le še nekaj dni ga loči do njegovega 13. rojstnega dne. Fantič postaja mož.

To zimsko jutro mu oče ponovno nameni vadbo lokostrelskih veščin. Že nekaj dni je tako in res mu gre že prav dobro. A njemu se danes nič kaj ne ljubi ponovno odjahati na bližnje polje in tam s Petrom vaditi do mraka. Spet le eno in isto, kot že ves teden.

Bratje in sestri so mlajši, nekateri z učiteljem danes vadijo branje in pisanje. Friderik se skrivoma izmuzne iz stanovanjskega dela gradu. Po snegu pušča sledi, a je uren in ga zato nihče ne opazi. Po glavi se mu plete le eno, kako čim hitreje priti v trg, kjer ga Miha zagotovo že čaka.

Pekov vajenec je moral, kot vsako jutro, zgodaj vstati in z mojstrom Tomažem zamesiti kar 30 kg testa. Zvečer bo na gradu pomemben obisk, vse mora biti pripravljeno in končano še pred kosilom. A za to bodo poskrbeli drugi. Friderik tuhta, kot že vso noč, jima bo uspelo uloviti zajca?

Friderik je uren, pot od gradu do trga ima v malem prstu. Kdo ve, kolikokrat se je že izmuznil in jo na skrivaj prehodil? Najbolj strm del premaga kar po tazadnji. Tik pred Voglajno sreča staro teto Marijo, ki nabira suhe veje. Spotoma pobere nekaj vejevja, ji ga primakne na kup in že ga ni več.

V januarskem zimskem dnevu je Voglajna res nizka. Dva skoka čez kamne in že je na drugi strani. Miha ga zunaj trga, ob Savinji, že čaka. Po nočnem sneženju se je izza hriba že pokazalo sonce. Skupne lovske igre se igrata že nekaj let. Nič več ne misli na svoje delo pri peku, saj je vse pripravil. V peč bo že dal mojster sam. Do konca peke bi pa tudi že moral biti nazaj.

Fanta se pozdravita in stečeta do reke Savinje. Brrr je mrzla. Še dobro, da imata nekaj korakov višje skrit mali čoln, da ne bosta bredla po ledeni vodi. Skočita v čoln in Miha zavesla z velikimi zamahi. En, dva, tri in sta na drugi strani. Čoln pustita kar na obrežju, domačini že vedo, da je Friderikov. Zagrizeta v hrib. Še vedno so vidne sledi vlečenja lesa iz gozda. Na vrhu hriba je že narejena čistina. Baje bo tu stala nova cerkev. Ko se bo otoplilo, jo bodo mojstri začeli graditi.

V svežem snegu so vidne sledi zajčjih nog. Začneta z zalezovanjem po gozdu. Vodijo od mogočne smreke do vrha hriba. Mihovi čevlji so že mokri, Friderik ima noge povite in je še vedno suh. Nič ne govorita, le s pogledi se pogovarjata. Danes sta tu čisto sama. Sonce je vse višja. Od mraza sta že vsa prezebla, a vnema ne pojenja. Še enkrat poskusita, si prikimata. Po devetem poskusu jima končno uspe. V njuni pasti se znajde čisto pravi zajec.

Veselje je nepopisno. A glasno bitje v zvoniku Sv. Danijela ju spomni, da je že dan. Miha zamuja, to bo mojster spet jezen in naslednje dni bo moral Friderik kar sam naokrog. Do Savinje se spustita skupaj, nato jo mahneta vsak prosti svojemu domu. Miha s strahom pred hudim mojstrovim pogledom. Le kaj ga čaka…?

Friderik z živim zajcem v rokah. Misli na svoj ulov, da bo očetu dokazal, da je prav tako dober kot on. Zajca bo pustil pri kmetu, na dvorišču gradu, otroci bodo zanj radi poskrbeli. Ko bo oče na poti, pa ga pokažem bratoma in sestrama.

Se nadaljuje…

Skozi gozd in po strmini navzgor. Friderik se ne skriva več, kar po glavni poti, ki ima globoko shojeno gaz, jo mahne. Okoli kolena mu opleta njegov ulov – zajec. Skoraj je že poldne, ko premrzel in premočen stopi na mogočno grajsko dvorišče. Oče ga prestreže že pri vhodu. Z vojakom Petrom iščeta prav njega. Učna ura mi tokrat ne uide, si misli fantič.

Presenečeni oče prime Friderikovega zajca in ga poda Petru. Sina le rahlo potreplja po rami. Bil je dve glavi višji od njega. Ko se ga dotakne očetova roka, sin to krepko občuti. Premakne se kar za dva krepka koraka nazaj. Peter se le nasmehne in z ulovom odide po dvorišču gradu. Zajec, še vedno prestrašen od vsega novega, kmalu brez skrbi skače po novem domu. Okoli njega se že zbirajo radovedni pogledi.

Za danes je Friderik vadbe lokostrelstva rešen. Vsi nekam hitijo polnih rok. Spomni se, da popoldan pričakujejo obisk. Lačen odhiti do grajske kuhinje. Zelo je dišalo. Dekla Marija ga opomni, da bo kosilo kmalu na mizi. On pa ves moker in neurejen. Družina je že zbrana v veliki jedilnici. Razen Hermana, ki čaka goste. Friderik se jim pridruži že čez nekaj minut, zdaj ves očeden. Veselje med brati in sestrami je veliko. Vsi govorijo le o njegovem ulovu…

Po kosilu je mati jasna, otroci pri obisku nimajo kaj iskati. Umaknejo se z učiteljem in nadaljujejo učne ure. Na vrsti je računstvo. Kot najstarejši mora rešiti najtežje naloge. Ah, to učenje, ni ga ne konca ne kraja, razmišlja sam pri sebi Friderik. Kako dolgo še? Že tri leta in pol je zaročen. Kot najstarejši sin je določen, da nasledi svojega očeta. Ta s trdo roko vlada Celju in posestim daleč naokoli. Vsako leto jih je več. Kam bo nekega dne njega pripeljala pot?

Učitelj nadaljuje z nalogami lepopisa. Tu je prva sestra najboljša. Njemu se res ne da počasi in natančno pisati stavke in dolga besedila. Saj zna. Za lepopis pa imajo tako svojega pisarja. Veliko raje razmišlja o gradovih, ki jih upravlja oče. Koliko jih je že zdaj njihovih? Včasih mu oče dovoli, da ga spremlja na poti. Jahajo tri dni daleč in nobenega učenja ni na poti.

Peter mu ure dolgo razlaga o pomenu tega in onega kosa orožja. Res vse pozna. In ne le to! Peter in mojster kovač znata vsak kos izdelati, popraviti. Poznata najboljše mojstre v deželi. Veliko jih mora biti, da opremijo številno vojsko.

In razmišlja naprej… Ko bi le vedel, kakšna je njegova izbranka? Mlada, še deklica. Ko bo določen datum poroke, bo morala za vedno zapustiti svoj dom v sosednji deželi. Sama in brez staršev se bo morala preseliti k njemu. Veliko gradov bosta dobila, le kje bo stal njegov nov dom? Da je pomembna višina dote! Ob poroki bodo njuni starši plačali veliko bogastva, njena dota bo res visoka. Predstavljal si je to bogastvo. 20 tisoč zlatih goldinarjev sta njena starša obljubila. In prostrane posesti proti vzhodu. Koliko gradov imajo tam in v kakšnem stanju so?

Se Elizabeta prav tako kot on sprašuje vse to? Se boji dneva, ko bo prišla k njemu, v njegovo domačo deželo?

Glasno vpitje iz dvorišča predrami njegove misli. Sliši Petra in očeta. Gostje so že prišli. Kar deset jih je prijahalo na konjih skozi glavni vhod. Oče jim izreče glasno dobrodošlico. Gospodinja v kozarce že toči medico, da se okrepčajo po naporni poti in ogrejejo. Glasen smeh se sliši vse do prostorov, kjer se otroci učijo.

Čez nekaj minut je grad ponovno miren, kot na običajen zimski dan. Le sledi konj kažejo na skorajšnji obisk. Gostje so s Hermanom, Petrom in še nekaterimi možmi iz gradu odjahali. Do večerje je še daleč. Se nadaljuje…

Na velikem trgu v Celju je živahno. Res, da danes ni tržni dan, a vsi nekam hitijo. Ker je mraz, jih Miha komaj lahko prepozna. Zaviti so v debela volnena ogrinjala, ženske imajo na glavi zavezane rute, možje težke kape. Vajenec se bliža pekovi hiši in že od daleč vonja, da je kruh pečen. Ve, da je pozen, a z dvignjeno glavo stopi pred mojstra.

V trenutku, ko zakoraka v vroč prostor, mu je čisto vseeno, kaj ga čaka. Da je le vsak dan na toplem. To  je vredno veliko več, kot kakšna glasna mojstrova beseda, jezen pogled ali še kaj hujšega. Včasih prileti nanj ali na mojstrovega sina, ki je tudi njegov pomočnik, udarec s šibo. Da le ima vsak dan na mizi hrano! Če drugega ni, je tu kruh. Kakšen kos, pa naj bo star dan ali dva, vedno ostane tudi za njegova zmeraj lačna usta. Kot zdaj, ko vidi v kotu pripravljeno malico za tri.

Takrat se spomni na svoje brate in sestro, ki so še vedno pri mami in očetu, na vasi, nedaleč od trga. Nimajo veliko časa za igro. Trdo morajo delati doma, da obdelajo vsa polja okoli koče in da imajo kaj za pod zob. Že dolgo jih ni videl. Kot najstarejši je prvi odšel od doma, za pekovskega vajenca. Zdaj, ko je v deželi zima, šele res občuti, kako prav je imela mama. Govorila mu je, da naj bo priden. Da mu pri peku, ob peči, pozimi nikoli ne bo mraz. In da tam ne bo lačen.

V tistem trenutku pred Miha stopi mojster Tomaž. Z res mrkim obrazom, ki ni napovedoval nič dobrega. Kazen, ki je sledila, je Miha presenetila. Počistiti bo moral vso delavnico. In še shrambo za povrh. Pa saj bi to tako ali tako moral storiti v kratkem. Zaloge moke so počasi pojenjale. Ko je zjutraj jemal mero za kruh, je to mojstru omenil. Vedel je, da se bliža dan odhoda v mlin. Nekaj ur dela na toplem res ni tako hudo, si je mrmral sam pri sebi. Zadovoljen, da je tokrat zamudo dobro prestal. Le Friderik ga bo jutri zaman čakal ob Savinji.

Ni več časa za razmišljanje. Loti se dela. Najprej s kruhom, ki je pečen. Zavije ga v velike, lanene prte in zloži v okrogle, pletene košare. Ko pomočnik iz grofove kuhinje čez nekaj minut potrka na vrata, je vse pripravljeno. Še vedno se po sobi in daleč naokrog širi vonj po sveže pečenem kruhu. Preštejeta hlebce in zapišeta prevzem.

Debela beležka, ki jo mojster Tomaž hrani na omari, je skrbno varovana. Ker Miha ne zna prav dobro pisati in brati, ve le, da se vanjo zapisuje dolg. Po grbu, po treh velikih šest-krakih zvezdah na vrhu, prepozna pravo stran. Stran, na katero zariše črte. Za vsak velik hlebec po eno. Za podpis obeh je prostor ob strani. Vse je zdaj črno na belem.

Pomočnik se vrne na grad, Miha se z mojstrovim sinom loti pospravljanja. Peč je še vroča, nanjo hitro na skrivaj naloži vsa svoja premočena oblačila. Mojstrov sin ga skrivoma opazuje, a nič ne reče. Skupaj molče prelagata posode, pometata moko, zlagata prazne vreče. Vmes brez besed pomalicata, nato nadaljujeta. Do mraka sta za danes gotova. Luč v sobi je slaba, dnevne svetlobe ni več.

Sveča v kotu delavnice že sveti, a jutri, po peki, bo časa več kot dovolj. Mojster se jima pridruži. Za nov dan razdeli naloge in obveznosti. Veliko dela, nič časa za pohajkovanje. Zjutraj bo treba zgodaj vstati, kot danes, odloči.

Vsak s svojim kosom kruha se odpravita v drugo nadstropje hiše. Miha v drugi roki drži še svoja suha oblačila, ki jih je pobral s peči. Dan se preveša v noč in truden pade na svojo trdo posteljo.

Preden zaspi, mu misli pobegnejo k prijatelju Frideriku. Le kaj je na gradu storil z ulovom? Kaj je na to porekel strogi grof Herman? Kmalu bo spet priložnost, da se odpravita čez Savinjo. In takrat mu Friderik vse pove. Se nadaljuje…

Grad na visoki skali nad trgom je obsijan s soncem. V zimskem dnevu deluje mogočen, nedotakljiv. Je dom Hermana II. Celjskega in njegove številne družine. Viden od daleč. Mogočen. Vsako leto dogradijo nov del, ga na novo utrdijo, popravijo, širijo. Pet otrok že ima. Najstarejši Friderik II. je na koncu svojih deških (fantovskih) let.

Smo v srednjem veku in leta otrokom na gradovih tečejo drugače. Do svojega sedmega leta starosti dečki in deklice živijo in se igrajo skupaj, doma, pri starših. Na gradovih in dvorih zanje skrbijo dvorne dame, učitelji in ostali služabniki. Družino Celjskih grofov sestavljajo oče Herman II. Celjski in mama Ana z otroki: Friderik II., Herman III., Elizabeta Celjska, Ludvik in Ana. Pričakujejo še enega člana.

Ko po sedmem letu nastopijo deško – dekliška leta, se za fante hitro vse spremeni. Vstopijo v šolo za viteze, mnogi celo zapustijo svoj dom, svojo družino, mamo in očeta, brate in sestre. Otroci Celjskih so še mlajši in še vedno živijo doma. A učenje je del njihovega vsakdana.

Po dvanajstem letu se začne čas mladost. Friderik brezskrbna deška leta pušča za sabo. Mladost mladega, bodočega grofa, je skrbno nadzorovana. Zdi se, da je oče že zdavnaj odločil, kakšno nalogo bo njegov najstarejši sin imel v svojem življenju.

 A vrnimo se na grad… Deklici sta danes zaposleni s prenašanjem lesenih podob dojenčkov. Skrbita zanje, kot da so pravi, živi. Mali stoli in skrinje, v katerih imajo shranjena svoja oblačila, so zanje ravno pravšnji. Najmlajši glasno ropota s svojo ropotuljico po visoki sobani, da odmeva od debelih sten.

Fantje teh iger ne marajo! Friderik še vedno razmišlja o obisku, o jezdecih, ki so jih danes obiskali. Kakšne močne konje so imeli! In kako se je v soncu bleščala njihova imenitna oprava! Morali so jih izdelati pravi mojstri in ure dolgo čistiti, da so ohranili blišč. Mimo njega glasno galopira brat na jahalni palici in oponaša jezdeca. Iz lesa izrezljan konj na sprednjem delu nosi viteza Ludvika. Ali vitez nosi konja? Ko v navdušenju pridirja mimo skrinje, se ta nevarno zatrese. Navdušenje ne pojenja, še bolj priganja konja. Zdi se, da je v sobani vsaj dvajset otrok.

Kmalu poišče vsak svojega konja na jahalni palici. Bogato so poslikani, po tri zlate zvezde sijejo na njihovi opravi. Še Friderik in dekleti se pridružijo. Fant že dobro ve, da je dober jezdec le začetek vseh viteških veščin, ki sledijo. Vsak otrok ima ne le eno, več jahalnih palic. A njegove že dlje časa ležijo v kotu. Danes jo jezdi po res dolgem času. Kar naj se brat z njo igra. On zdaj jezdi pravega, živega konja.

Veselje je na višku, ko se jezdec Herman III. pred veliko okrasno skrinjo ne more dovolj hitro ustaviti. Vajeti ne primejo. Konj galopira naprej. Ojoj!!! Kako naj ga ustavi???

Le nemo lahko opazujejo padec dragocene lončene posode, ki je krasila sobano. Kaj pa sedaj? Kaj poreče mama? Nemo se spogledajo. Friderik vidi brata, ki drhtita od strahu. Vrata se odpro. Mrki pogled Marije poskrbi, da se ustavijo. Konje v kot, je jasna. In gremo ven.

Tam je prostora za igro več kot dovolj. Fantovska igra se preseli na dvorišče gradu. Spomnijo se Friderikovega živega ulova, ki ga je domov prinesel to jutro. Kmet jim odpre majhna vratca in štirje pari svetlečih oči bulijo v njegov ulov. Zajec skače iz enega konca zajčnika na drugega, kot da se boji ponovnega ulova.

Kljub mrazu splezajo visoko na drevo. Tam se končno ustavijo. Pogovor steče o razbiti lončeni posodi. Mamino dragoceno darilo sorodnikov, od daleč je. S konji bodo še dirjali, a raje zunaj, na travi, se dogovorijo. Se nadaljuje…