Savinja tiho teče. Pogled nanjo je v belini zime slikovit. V ozadju se dvigujejo griči, beli od ponoči na novo zapadlega snega. Mlad fantič se nagne globoko čez zid in opazuje okolico. Voglajna, ki priteče izza ovinka, je komaj vidna. Obrežje pokriva sneg. Le tu in tam v daljavi, vidi kot piko malo podobo, človeka v dolini. Tišina jutra je velika.

Fantič ni nihče drug kot Friderik. Friderik II. Celjski. Njegov dom je mogočen grad na strmi vzpetini nad sotočjem obeh rek, Voglajne in Savinje. Kot najstarejši Hermanov sin bo nekega dne nasledil svojega očeta. Le še nekaj dni ga loči do njegovega 13. rojstnega dne. Fantič postaja mož.

To zimsko jutro mu oče ponovno nameni vadbo lokostrelskih veščin. Že nekaj dni je tako in res mu gre že prav dobro. A njemu se danes nič kaj ne ljubi ponovno odjahati na bližnje polje in tam s Petrom vaditi do mraka. Spet le eno in isto, kot že ves teden.

Bratje in sestri so mlajši, nekateri z učiteljem danes vadijo branje in pisanje. Friderik se skrivoma izmuzne iz stanovanjskega dela gradu. Po snegu pušča sledi, a je uren in ga zato nihče ne opazi. Po glavi se mu plete le eno, kako čim hitreje priti v trg, kjer ga Miha zagotovo že čaka.

Pekov vajenec je moral, kot vsako jutro, zgodaj vstati in z mojstrom Tomažem zamesiti kar 30 kg testa. Zvečer bo na gradu pomemben obisk, vse mora biti pripravljeno in končano še pred kosilom. A za to bodo poskrbeli drugi. Friderik tuhta, kot že vso noč, jima bo uspelo uloviti zajca?

Friderik je uren, pot od gradu do trga ima v malem prstu. Kdo ve, kolikokrat se je že izmuznil in jo na skrivaj prehodil? Najbolj strm del premaga kar po tazadnji. Tik pred Voglajno sreča staro teto Marijo, ki nabira suhe veje. Spotoma pobere nekaj vejevja, ji ga primakne na kup in že ga ni več.

V januarskem zimskem dnevu je Voglajna res nizka. Dva skoka čez kamne in že je na drugi strani. Miha ga zunaj trga, ob Savinji, že čaka. Po nočnem sneženju se je izza hriba že pokazalo sonce. Skupne lovske igre se igrata že nekaj let. Nič več ne misli na svoje delo pri peku, saj je vse pripravil. V peč bo že dal mojster sam. Do konca peke bi pa tudi že moral biti nazaj.

Fanta se pozdravita in stečeta do reke Savinje. Brrr je mrzla. Še dobro, da imata nekaj korakov višje skrit mali čoln, da ne bosta bredla po ledeni vodi. Skočita v čoln in Miha zavesla z velikimi zamahi. En, dva, tri in sta na drugi strani. Čoln pustita kar na obrežju, domačini že vedo, da je Friderikov. Zagrizeta v hrib. Še vedno so vidne sledi vlečenja lesa iz gozda. Na vrhu hriba je že narejena čistina. Baje bo tu stala nova cerkev. Ko se bo otoplilo, jo bodo mojstri začeli graditi.

V svežem snegu so vidne sledi zajčjih nog. Začneta z zalezovanjem po gozdu. Vodijo od mogočne smreke do vrha hriba. Mihovi čevlji so že mokri, Friderik ima noge povite in je še vedno suh. Nič ne govorita, le s pogledi se pogovarjata. Danes sta tu čisto sama. Sonce je vse višja. Od mraza sta že vsa prezebla, a vnema ne pojenja. Še enkrat poskusita, si prikimata. Po devetem poskusu jima končno uspe. V njuni pasti se znajde čisto pravi zajec.

Veselje je nepopisno. A glasno bitje v zvoniku Sv. Danijela ju spomni, da je že dan. Miha zamuja, to bo mojster spet jezen in naslednje dni bo moral Friderik kar sam naokrog. Do Savinje se spustita skupaj, nato jo mahneta vsak prosti svojemu domu. Miha s strahom pred hudim mojstrovim pogledom. Le kaj ga čaka…?

Friderik z živim zajcem v rokah. Misli na svoj ulov, da bo očetu dokazal, da je prav tako dober kot on. Zajca bo pustil pri kmetu, na dvorišču gradu, otroci bodo zanj radi poskrbeli. Ko bo oče na poti, pa ga pokažem bratoma in sestrama.

Se nadaljuje…

Skozi gozd in po strmini navzgor. Friderik se ne skriva več, kar po glavni poti, ki ima globoko shojeno gaz, jo mahne. Okoli kolena mu opleta njegov ulov – zajec. Skoraj je že poldne, ko premrzel in premočen stopi na mogočno grajsko dvorišče. Oče ga prestreže že pri vhodu. Z vojakom Petrom iščeta prav njega. Učna ura mi tokrat ne uide, si misli fantič.

Presenečeni oče prime Friderikovega zajca in ga poda Petru. Sina le rahlo potreplja po rami. Bil je dve glavi višji od njega. Ko se ga dotakne očetova roka, sin to krepko občuti. Premakne se kar za dva krepka koraka nazaj. Peter se le nasmehne in z ulovom odide po dvorišču gradu. Zajec, še vedno prestrašen od vsega novega, kmalu brez skrbi skače po novem domu. Okoli njega se že zbirajo radovedni pogledi.

Za danes je Friderik vadbe lokostrelstva rešen. Vsi nekam hitijo polnih rok. Spomni se, da popoldan pričakujejo obisk. Lačen odhiti do grajske kuhinje. Zelo je dišalo. Dekla Marija ga opomni, da bo kosilo kmalu na mizi. On pa ves moker in neurejen. Družina je že zbrana v veliki jedilnici. Razen Hermana, ki čaka goste. Friderik se jim pridruži že čez nekaj minut, zdaj ves očeden. Veselje med brati in sestrami je veliko. Vsi govorijo le o njegovem ulovu…

Po kosilu je mati jasna, otroci pri obisku nimajo kaj iskati. Umaknejo se z učiteljem in nadaljujejo učne ure. Na vrsti je računstvo. Kot najstarejši mora rešiti najtežje naloge. Ah, to učenje, ni ga ne konca ne kraja, razmišlja sam pri sebi Friderik. Kako dolgo še? Že tri leta in pol je zaročen. Kot najstarejši sin je določen, da nasledi svojega očeta. Ta s trdo roko vlada Celju in posestim daleč naokoli. Vsako leto jih je več. Kam bo nekega dne njega pripeljala pot?

Učitelj nadaljuje z nalogami lepopisa. Tu je prva sestra najboljša. Njemu se res ne da počasi in natančno pisati stavke in dolga besedila. Saj zna. Za lepopis pa imajo tako svojega pisarja. Veliko raje razmišlja o gradovih, ki jih upravlja oče. Koliko jih je že zdaj njihovih? Včasih mu oče dovoli, da ga spremlja na poti. Jahajo tri dni daleč in nobenega učenja ni na poti.

Peter mu ure dolgo razlaga o pomenu tega in onega kosa orožja. Res vse pozna. In ne le to! Peter in mojster kovač znata vsak kos izdelati, popraviti. Poznata najboljše mojstre v deželi. Veliko jih mora biti, da opremijo številno vojsko.

In razmišlja naprej… Ko bi le vedel, kakšna je njegova izbranka? Mlada, še deklica. Ko bo določen datum poroke, bo morala za vedno zapustiti svoj dom v sosednji deželi. Sama in brez staršev se bo morala preseliti k njemu. Veliko gradov bosta dobila, le kje bo stal njegov nov dom? Da je pomembna višina dote! Ob poroki bodo njuni starši plačali veliko bogastva, njena dota bo res visoka. Predstavljal si je to bogastvo. 20 tisoč zlatih goldinarjev sta njena starša obljubila. In prostrane posesti proti vzhodu. Koliko gradov imajo tam in v kakšnem stanju so?

Se Elizabeta prav tako kot on sprašuje vse to? Se boji dneva, ko bo prišla k njemu, v njegovo domačo deželo?

Glasno vpitje iz dvorišča predrami njegove misli. Sliši Petra in očeta. Gostje so že prišli. Kar deset jih je prijahalo na konjih skozi glavni vhod. Oče jim izreče glasno dobrodošlico. Gospodinja v kozarce že toči medico, da se okrepčajo po naporni poti in ogrejejo. Glasen smeh se sliši vse do prostorov, kjer se otroci učijo.

Čez nekaj minut je grad ponovno miren, kot na običajen zimski dan. Le sledi konj kažejo na skorajšnji obisk. Gostje so s Hermanom, Petrom in še nekaterimi možmi iz gradu odjahali. Do večerje je še daleč. Se nadaljuje…

Na velikem trgu v Celju je živahno. Res, da danes ni tržni dan, a vsi nekam hitijo. Ker je mraz, jih Miha komaj lahko prepozna. Zaviti so v debela volnena ogrinjala, ženske imajo na glavi zavezane rute, možje težke kape. Vajenec se bliža pekovi hiši in že od daleč vonja, da je kruh pečen. Ve, da je pozen, a z dvignjeno glavo stopi pred mojstra.

V trenutku, ko zakoraka v vroč prostor, mu je čisto vseeno, kaj ga čaka. Da je le vsak dan na toplem. To  je vredno veliko več, kot kakšna glasna mojstrova beseda, jezen pogled ali še kaj hujšega. Včasih prileti nanj ali na mojstrovega sina, ki je tudi njegov pomočnik, udarec s šibo. Da le ima vsak dan na mizi hrano! Če drugega ni, je tu kruh. Kakšen kos, pa naj bo star dan ali dva, vedno ostane tudi za njegova zmeraj lačna usta. Kot zdaj, ko vidi v kotu pripravljeno malico za tri.

Takrat se spomni na svoje brate in sestro, ki so še vedno pri mami in očetu, na vasi, nedaleč od trga. Nimajo veliko časa za igro. Trdo morajo delati doma, da obdelajo vsa polja okoli koče in da imajo kaj za pod zob. Že dolgo jih ni videl. Kot najstarejši je prvi odšel od doma, za pekovskega vajenca. Zdaj, ko je v deželi zima, šele res občuti, kako prav je imela mama. Govorila mu je, da naj bo priden. Da mu pri peku, ob peči, pozimi nikoli ne bo mraz. In da tam ne bo lačen.

V tistem trenutku pred Miha stopi mojster Tomaž. Z res mrkim obrazom, ki ni napovedoval nič dobrega. Kazen, ki je sledila, je Miha presenetila. Počistiti bo moral vso delavnico. In še shrambo za povrh. Pa saj bi to tako ali tako moral storiti v kratkem. Zaloge moke so počasi pojenjale. Ko je zjutraj jemal mero za kruh, je to mojstru omenil. Vedel je, da se bliža dan odhoda v mlin. Nekaj ur dela na toplem res ni tako hudo, si je mrmral sam pri sebi. Zadovoljen, da je tokrat zamudo dobro prestal. Le Friderik ga bo jutri zaman čakal ob Savinji.

Ni več časa za razmišljanje. Loti se dela. Najprej s kruhom, ki je pečen. Zavije ga v velike, lanene prte in zloži v okrogle, pletene košare. Ko pomočnik iz grofove kuhinje čez nekaj minut potrka na vrata, je vse pripravljeno. Še vedno se po sobi in daleč naokrog širi vonj po sveže pečenem kruhu. Preštejeta hlebce in zapišeta prevzem.

Debela beležka, ki jo mojster Tomaž hrani na omari, je skrbno varovana. Ker Miha ne zna prav dobro pisati in brati, ve le, da se vanjo zapisuje dolg. Po grbu, po treh velikih šest-krakih zvezdah na vrhu, prepozna pravo stran. Stran, na katero zariše črte. Za vsak velik hlebec po eno. Za podpis obeh je prostor ob strani. Vse je zdaj črno na belem.

Pomočnik se vrne na grad, Miha se z mojstrovim sinom loti pospravljanja. Peč je še vroča, nanjo hitro na skrivaj naloži vsa svoja premočena oblačila. Mojstrov sin ga skrivoma opazuje, a nič ne reče. Skupaj molče prelagata posode, pometata moko, zlagata prazne vreče. Vmes brez besed pomalicata, nato nadaljujeta. Do mraka sta za danes gotova. Luč v sobi je slaba, dnevne svetlobe ni več.

Sveča v kotu delavnice že sveti, a jutri, po peki, bo časa več kot dovolj. Mojster se jima pridruži. Za nov dan razdeli naloge in obveznosti. Veliko dela, nič časa za pohajkovanje. Zjutraj bo treba zgodaj vstati, kot danes, odloči.

Vsak s svojim kosom kruha se odpravita v drugo nadstropje hiše. Miha v drugi roki drži še svoja suha oblačila, ki jih je pobral s peči. Dan se preveša v noč in truden pade na svojo trdo posteljo.

Preden zaspi, mu misli pobegnejo k prijatelju Frideriku. Le kaj je na gradu storil z ulovom? Kaj je na to porekel strogi grof Herman? Kmalu bo spet priložnost, da se odpravita čez Savinjo. In takrat mu Friderik vse pove. Se nadaljuje…

Grad na visoki skali nad trgom je obsijan s soncem. V zimskem dnevu deluje mogočen, nedotakljiv. Je dom Hermana II. Celjskega in njegove številne družine. Viden od daleč. Mogočen. Vsako leto dogradijo nov del, ga na novo utrdijo, popravijo, širijo. Pet otrok že ima. Najstarejši Friderik II. je na koncu svojih deških (fantovskih) let.

Smo v srednjem veku in leta otrokom na gradovih tečejo drugače. Do svojega sedmega leta starosti dečki in deklice živijo in se igrajo skupaj, doma, pri starših. Na gradovih in dvorih zanje skrbijo dvorne dame, učitelji in ostali služabniki. Družino Celjskih grofov sestavljajo oče Herman II. Celjski in mama Ana z otroki: Friderik II., Herman III., Elizabeta Celjska, Ludvik in Ana. Pričakujejo še enega člana.

Ko po sedmem letu nastopijo deško – dekliška leta, se za fante hitro vse spremeni. Vstopijo v šolo za viteze, mnogi celo zapustijo svoj dom, svojo družino, mamo in očeta, brate in sestre. Otroci Celjskih so še mlajši in še vedno živijo doma. A učenje je del njihovega vsakdana.

Po dvanajstem letu se začne čas mladost. Friderik brezskrbna deška leta pušča za sabo. Mladost mladega, bodočega grofa, je skrbno nadzorovana. Zdi se, da je oče že zdavnaj odločil, kakšno nalogo bo njegov najstarejši sin imel v svojem življenju.

 A vrnimo se na grad… Deklici sta danes zaposleni s prenašanjem lesenih podob dojenčkov. Skrbita zanje, kot da so pravi, živi. Mali stoli in skrinje, v katerih imajo shranjena svoja oblačila, so zanje ravno pravšnji. Najmlajši glasno ropota s svojo ropotuljico po visoki sobani, da odmeva od debelih sten.

Fantje teh iger ne marajo! Friderik še vedno razmišlja o obisku, o jezdecih, ki so jih danes obiskali. Kakšne močne konje so imeli! In kako se je v soncu bleščala njihova imenitna oprava! Morali so jih izdelati pravi mojstri in ure dolgo čistiti, da so ohranili blišč. Mimo njega glasno galopira brat na jahalni palici in oponaša jezdeca. Iz lesa izrezljan konj na sprednjem delu nosi viteza Ludvika. Ali vitez nosi konja? Ko v navdušenju pridirja mimo skrinje, se ta nevarno zatrese. Navdušenje ne pojenja, še bolj priganja konja. Zdi se, da je v sobani vsaj dvajset otrok.

Kmalu poišče vsak svojega konja na jahalni palici. Bogato so poslikani, po tri zlate zvezde sijejo na njihovi opravi. Še Friderik in dekleti se pridružijo. Fant že dobro ve, da je dober jezdec le začetek vseh viteških veščin, ki sledijo. Vsak otrok ima ne le eno, več jahalnih palic. A njegove že dlje časa ležijo v kotu. Danes jo jezdi po res dolgem času. Kar naj se brat z njo igra. On zdaj jezdi pravega, živega konja.

Veselje je na višku, ko se jezdec Herman III. pred veliko okrasno skrinjo ne more dovolj hitro ustaviti. Vajeti ne primejo. Konj galopira naprej. Ojoj!!! Kako naj ga ustavi???

Le nemo lahko opazujejo padec dragocene lončene posode, ki je krasila sobano. Kaj pa sedaj? Kaj poreče mama? Nemo se spogledajo. Friderik vidi brata, ki drhtita od strahu. Vrata se odpro. Mrki pogled Marije poskrbi, da se ustavijo. Konje v kot, je jasna. In gremo ven.

Tam je prostora za igro več kot dovolj. Fantovska igra se preseli na dvorišče gradu. Spomnijo se Friderikovega živega ulova, ki ga je domov prinesel to jutro. Kmet jim odpre majhna vratca in štirje pari svetlečih oči bulijo v njegov ulov. Zajec skače iz enega konca zajčnika na drugega, kot da se boji ponovnega ulova.

Kljub mrazu splezajo visoko na drevo. Tam se končno ustavijo. Pogovor steče o razbiti lončeni posodi. Mamino dragoceno darilo sorodnikov, od daleč je. S konji bodo še dirjali, a raje zunaj, na travi, se dogovorijo. Se nadaljuje…

Hermanovi otroci se še vedno pogovarjajo o razbiti lončeni posodi. Joj, jim je žal zanjo! Sedijo v varnem zavetju mogočnega hrasta, ki v tem zimskem času nima niti enega lista več. Hlapci in dekle se za njih ne zmenijo kaj dosti. Pogovor zmoti glasen galop konja. Vedno glasnejši je in radovedno se ozirajo proti glavnemu vhodu. Čez visoko obzidje gradu na pot, ki vodi k njim, ne vidijo prav nič. Še višje bi morali splezati na drevo, a si ne upajo. Slišijo, kako se nekdo bliža gradu.

Glasno potrka na lesena vhodna vrata, ki so zaprta in dobro zastražena. Oče s svojimi prijatelji še ne more biti. Oni so odjezdili šele pred nekaj urami. Vrnili naj bi se čez dva ali tri dni. In njih je s spremstvom bilo vsaj en ducat. Ta jezdec je en sam! Le kdo bi to lahko bil, ugibajo?

Straža je glasna. V hipu je pri vratih vsaj pol ducata oboroženih mož. Šele takrat opazijo otroke na vejah. Deklo Marijo hitro pošljejo ponje. Naj se že brž umaknejo, so glasni! Nikoli se ne ve, kdo je na drugi strani. Pravila vstopa v grad so jasna in spoštovati jih morajo vsi. Od dekel in hlapcev, do grofovih otrok. Naj se umaknejo za obrambni jarek, na dvorišče bivalnega dela. Naj jih, za božjo voljo, ne motijo več, so glasni možje na vhodu.

Friderik kot najstarejši otrok pomaga bratoma in sestri, da splezajo dol. Odhitijo do jarka in čez most na najbolj zavarovan del gradu. Za njimi se leseni most dvigne. Zdaj so na varnem. Le še dva koraka in so na dvorišču obeh palacijev, kjer bivajo. V zimskem soncu se kamen sveti, kot da je iz zlata. A otroške radovednosti ni kraja!

Oče res dobro skrbi za njihov dom. »Že samo v času mojega otroštva je dodatno utrdil zunanje obzidje«, razmišlja najstarejši sin.

In dela še niso končana! Ko bo pomlad v deželi, se mojstri kamnoseki vrnejo. Vedel je za očetove velike načrte. In slišal mojstre govoriti o mogočnem stolpu, iz katerega naj bi se videlo po vsej kotlini pod njimi. V primeru nevarnosti pa bi nudil varno zatočišče.

Zunaj je mraz, mlajši so že na toplem. A Frideriku radovednost ne da miru. Vrne se do obrambnega jarka in opazuje dogajanje na drugi strani, na dvorišču. Jezdec je že vstopil in razjahal kot noč črnega konja. Preveč je oddaljen, da bi ga prepoznal. »Le kdo je to«, se sprašuje. Ko končno prišlek spregovori, dvomov ni več. Prijahal je oskrbnik njihovega domačega gradu, iz Savinjske doline, iz gradu Žovnek.

Oče mu je velikokrat pripovedoval o njegovih prednikih. V Celje, na ta grad, so prišli pred približno 60 leti. Prej so imeli dom na robu doline, nad Savinjo, ob glavni poti proti Ljubljani in proti Koroški. Že več rodov je živelo nad Braslovčami in nadzirali so glavne poti tam spodaj. In polja, polna žita in prosa. Večkrat je z njim odjezdil in spoznaval rodovitno dolino, obiskal mitnico ob poti ter prenočil v Žovneškem gradu. Oskrbnik je zanj vedno lepo poskrbel. Danes pa ni videti najboljše volje, le kaj se je pripetilo?

Vleče na ušesa, a ne pride do njega dosti besed. Vidi le, da nekaj nosi na rami. Jezdec težko torbo preda Petru, nato hitro kot je prišel, odjaha nazaj v zimski dan. »Da bo še do noči doma«, razmišlja fant. Nevarnost je mimo in Friderik se odloči, da ogovori Petra.
»Bova jutri spet vadila streljanje z lokom ali kaj drugega?«, ga vpraša.
»Bova, bova, a zdaj nimam časa!«, je hiter Peter. »Ne vidiš, da se mi mudi.«
»Kaj pa je prinesel iz Žovneka?«, sprašuje še naprej.
»Ti radovednost ne da miru, kaj? Poglej, pa boš videl!«, mu Peter ponudi torbo.

Friderik skoči pokonci in odpre trikrat zavit pokrov. Oči se mu zasvetijo, ko v torbi vidi polno bleščečih, z zlato nitjo tkanih pregrinjal. Po tri zlate celjske zvezde so prišite ob strani. Zdaj se spomni, o tem mu je govoril že oče. Priprave na dogodek poleti so že v teku. Žene okoli gradu Žovnek imajo nalogo, da izvezejo in pripravijo vse za rojstvo novega otroka. Brata ali sestro? Se nadaljuje…

Sneg začne naletavati na torbo in darilo v njej. Peter pohiti z zavijanjem. Preveč je dragoceno, da bi ga prekrile mokre snežinke! Od daleč se zasliši glasno zavijanje vetra. Friderik je potešil svojo otroško radovednost in videti je zadovoljen.

Peter s torbo v rokah odkoraka v grad, Friderik stopa nekaj metrov za njim. Nad trgom, pod gradom, se začno zbirati temni, težki oblaki. Zima še ni rekla zadnje besede. Nenazadnje je zdaj prosinec in sneg je za kraje ob Savinji nekaj običajnega. Letošnja zima je prav mila v primerjavi z lansko, se spominja Friderik. V tistem trenutku začne še močneje snežiti in veter razmetava snežinke na vse strani. Pohitita v varno grajsko zavetje.

Pozna popoldanska ura je že. Zavijanje vetra ne pojenja, prej nasprotno. Vse močnejše postaja. Skozi okna si kdo ve kje utre pot in velika težka žametna zavesa za njim zaplapola kot zastava.
»Mama ne mara zime. Veter samo sliši od daleč in že jo zebe.« pomisli mladi grof.

»Današnja noč bo še dolga.«, razlaga Peter gospodinji v kuhinji, kamor sta pravkar vstopila. Preda ji težko torbo. Zaskrbljen je. Le kako bo jezdec z gradu Žovnek v takem vremenu varno prišel domov? »Zagotovo se je ob poti kje ustavil in počakal nov dan v kakšni krčmi, mogoče že kar spodaj v trgu, v Celju!«.

Odprto ognjišče v kotu kuhinje daje prijetno toploto. Za nekaj trenutkov vsi pozabijo na mraz zunaj. Veselo razpoloženje dekel in kuharice, ogenj, miza polna dobrot. Pripravljene so za Petra, da hitro nekaj toplega poje. Danes ga kljub vremenu zunaj čaka še kup dela.

Friderik se mu z veseljem pridruži ob veliki leseni mizi. Hrana zanj pride na vrsto kasneje, skupaj z brati in sestrami. A mu to ne vzame veselja. Kakšen kos, ki je v skledi na mizi, z veseljem použije. Spet tuljenje vetra, ki se mu pridruži še glasno trkanje na lesena kuhinjska vrata. »Kaj je že spet!«, s polnimi usti, ves masten po rokah in licu, glasno reče Peter.

Nič dobrega ni, kmalu vidijo in slišijo! Kuhinja je v trenutku polna radovednih oči. Pot iz gradu v mesto je neprehodna. To se že dolgo ni zgodilo! In jezdec iz gradu Žovnek je imel na poti nesrečo. Pravzaprav srečo v nesreči. Vračal se je v trg in začelo je vse močneje snežiti in pihati. Zaradi varnosti je izbral daljšo pot, naokrog, po kolovozu. Strma, ozka krajša steza pod samim gradom je v snegu in vetru neprehodna.

»Rrrreeeeessssskkkk, se je slišalo.« pripoveduje razburjen. Takrat pa je tik pred njegovim nosom, dobesedno, padla mogočna smreka. Konj se je tako prestrašil, da ga je vrgel iz sedla in zbežal kdo ve kam.
»Pa sem dober jezdec, vajen vseh konjskih muh!«, pripoveduje svojo zgodbo naprej.
»Pustil sem ga, kaj pa naj! In se peš odpravil nazaj proti gradu. Potrkal sem na vrata kmetu in ta mi je pokazal pot, saj se zunaj ne vidi nit za ped pred sabo.«.
»Premočen sem do kosti! Uh, kakšen dan!«, je bil še vedno vidno pretresen.

Povabijo ga k mizi, ki je polna dobrot. Nalijejo mu toplega čaja in gospodinja od nekod prinese suha moška oblačila. Danes ostane pri njih, so si enotni.

Obujajo spomine na pretekle zime. Ne pomnijo, kdaj je pihalo tako močno, da je pot do Celjskega gradu postala neprehodna. Na srečo imajo v gradu vse, kar potrebujejo, tudi za več tednov, če je potrebno.

Friderik jih pusti same in se odpravi k bratom in sestram. V veliki sobani so stisnjeni ob velikem kaminu. Tudi tu piha skozi vse špranje. Pridruži se jim in pripoveduje o torbi, o sreči v nesreči, o neprehodni poti. Se nadaljuje…

Okoli debelih zidov zavija leden veter, sneg še vedno močno naletava na pokrajino. Grajska kuhinja ni velika. V enem kotu je široka črna kuhinja, polna loncev in mamljivih vonjev. Stene sajaste, strop črn. Sredi zime je tu najbolj topel prostor na celem gradu. V drugem kotu stoji ogromna hrastova miza, obdana na treh straneh s klopjo. V kotu pod križem na modrem ščitu sijejo tri zlate zvezde. Na četrti strani je težek lesen stol.

Prav na tem sedi, zdaj že v suha oblačila odet in od vseh dobrot sit mož, ki je prijezdil iz gradu Žovnek. Če bi mu snežno neurje in veter ne preprečilo, bi bil že doma. A zgodba se je zasukala v drugo smer. Danes zagotovo ostane na gradu!

Celjski grofje so se v ta grad preselili po prevzemu podedovanih posesti v Celju in okolici, po smrti zadnjega moškega potomca Vovberžanov. Pred tem so živeli na domačem gradu v Savinjski dolini, prav tako nad reko Savinjo. Žovnek, po Savinji. A tega je že skoraj 60 let. Vsi zbrani za široko mizo vedo pripovedovati le zgodbe, kako je bilo nekoč. Prenašajo se iz roda v rod. Veliko jih poznajo, z njimi si ob zimskih večerih krajšajo čas.

Danes je dan kot nalašč za zgodbe. In še sel Janez iz Žovneka je pri njih. Ne mine niti petnajst minut po njegovem prihodu, ko je miza polna do zadnjega kotička. Glasno je. A nihče se ne ozira ne na gnečo, ne na hrup. Beseda pravkar nanese na samega grofa. Grof Herman II. je v trgu in okolici poznan po svoji strogosti in neprizanesljivosti. Vlada s trdo roko, zato se ga mnogi bojijo.

Služabniki se mu najraje na dolgo in široko izognejo. Razen Peter, ki mu zvesto sledi, ko odločno stopa po dvorišču. Kot oskrbnik in njegova desna roka pozna vsak njegov korak. Mnogi vedo povedati, da pozna vse njegove misli. A to je le Peter! Vsi ostali sodijo med tiste prve.

Janez iz Žovneka ne. Iz njegovih besed bi lahko sklepali, da ga občuduje. Danes, vesel, da je na toplem in suhem, sit in nič žejen, kar preveč govori. Govori in govori o njegovih gradovih, o njegovih poljih v dolini na bregovih Savinje.

»Koliko ljudem daje kruh, ko delajo zanj! Koliko kmetov obdeluje žitna polja! Koliko vozov je zadnje poletje in jesen vozilo skozi mitnico ob vstopu v dolino. Koliko bogastva…«

»Booogaaaastvaaaa?«, je ponovil Peter na ves glas, da ga je slišal vsakdo v kuhinji. Takrat se Janez ugrizne v jezik. V obraz postane rdeč kot kuhan rak. Ve, da je povedal besedo ali dve preveč. A poti nazaj zdaj ni več. Kar je rekel, je rekel.

»Ja, bogastva! Kako pa mislite, da je opremil vso svojo najemniško vojsko! In kako lahko vzdržuje vse gradove po Savinjski dolini in po deželi! Ja kako pa si predstavljate, da lahko nahrani vse svoje podložnike!«

V kuhinji nastne takšna tišina, da lahko slišiš dih vsakega posameznika. Možje za mizo in žene za štedilnikom se spogledajo. Vedo, da je gospodar, cenjeni grof, danes na poti. Še dobro, da so se že zjutraj odpravili in sli so prinesli že do poldneva vesti, da so na cilju.

A tako govoriti o njihovem gospodarju niso bili vajeni. Običajno so med sabo le šepetali. Vedeli so, da bogastvo ima. A kje in koliko, niso nikoli, res nikoli in nikdar slišali ene besede. Danes, za to mizo o tem, kot da govori o pripravi večerje, pripoveduje Janez iz Žovneka.

“Je v Žovneku res skrit zaklad? So ga odpeljali kam drugam? Koliko ga je?« Zasujejo ga z vprašanji. Vino na mizi še pripomore k pogumu. Danes jih ne ustavi ne sneg, ne strogi grof Herman. Se nadaljuje…

Zimski večer se preveša v noč. Kuhinja je polna radovednih pogledov. Beseda še vedno teče o bogastvu njihovega gospoda grofa. O zakladu so žene in možje že večkrat poslušali skrivnostne zgodbe.  Vsi so vedeli, da je v njih skrito vsaj nekaj resnice. A koliko in kaj? Kaj je res in kaj so si pripovedovalci izmislili? Tega zares ni vedel nihče.

Kuharica se spomni pripovedi o kmetu Mihu, ki je prihajal trkat na vrata gradu. Več dni zaporedoma in vedno znova je ponavljal le en stavek: »Videl sem voz, ki je ponoči vse bogastvo iz gradu odpeljal, res sem ga videl!« Miha je bil že pokojni. O njem še danes govorijo, da ni bil pri pravi.

Celjski grofje imajo v svojem grbu, ki so ga prevzeli od družine, ki je prej tu živela, tri zlate šest-krake zvezde. Te jih vodijo po jasno začrtani poti. Podedovana in priženjena posestva, najemniška vojska, mitninske postaje, trgi in vasi. Vsako leto je seznam daljši in bogatejši. Upravnik Peter od vseh v sobi ve največ. A je, kot običajno tudi danes, le redko beseden. Drži se sam zase. Dobro se zaveda, kaj lahko reče na glas in kaj ne. Raje manj kot več.

Sam pri sebi pomisli, kaj bi porekli, če bi jim povedal resnico. Resnico o Mihu, ki je res videl tisti voz, naložen z leseno skrinjo. Nedaleč od gradu se je tiso jasno poletno noč zgodila nesreča. Voz je zapeljal na kamen, kolo je zaškripalo in tresk… Težka skrinja se je prevrnila na pot! Še dobro da jih je bilo osem v spremstvu. Grof je hitro ukazal, da pripeljejo nov voz, iz trga, iz Celja. Tistega najbolj močnega, največjega, s katerim so na kup vozili kamen za gradnjo spodnjega novega gradu.

»Kaj si tako zamišljen Peter?« zasliši glasove okoli sebe. Vsi za mizo strmijo vanj in čakajo, kaj bo rekel.
»Ah, nič, nič. Le na našega grofa sem pomislil. In na nas, ki imamo res srečo, da mu služimo. Nič nam ne manjka!« na glas razmišlja.
»Bo že res, da nekaj bogastva grof imajo! Zdaj pa je čas, da se poberemo spat. Pozna ura je že! In jutri nas čaka čiščenje poti do trga spodaj. Če bo le sneg ponehal!« je jasen.

Peter vstane prvi. V trenutku so pokonci še vsi ostali. »Janez, ti pojdeš z mano. Boš danes pri meni.« povabi gosta k sebi. Pot čez dvorišče je kratka le nekaj metrov, a jima mraz spet poštene zleze v kosti. V Petrovi sobi je ponovno topleje, obe postelji sta pripravljeni, zanj in za gosta.

Končno sta sama in za nekaj trenutkov zavlada med njima čudna tišina. Kot da bi se oba želela prepričati, da ni kje blizu kdo, ki vleče na ušesa. Nič! Le veter še vedno zavija. Po tiho prvi spregovori Janez:
»A vaši res nič ne vedo o vsem prepeljanem bogastvu na Žovnek?«
»Saj si videl na svoje oči in slišal na svoja ušesa. Le govorice se tu in tam pojavijo, a od kar ni več Miha med živimi, še to bolj poredko!«
»V zgornjem stolpu je skrinja na varnem. Oni dan mi je grof omenil, da bo prepeljal še eno. A ne pozimi, bo počakal na pomlad.«
»Pa ti, si kdaj pogledal vanjo? V skrinjo mislim! Kaj je notri tako dragocenega, da nihče ne sme vedeti za to!«
»Sem! Pogledal sem in povem ti, da česa lepšega svoj živi dan še nisem videl. Zlatniki, teh je največ. Pa nekaj nakita za naše gospe. Zlata posoda je ostala tu, pri vas, za posebne priložnosti. A naj to ostane med nama Peter, prav!«

Vsak v svoji postelji, pokrita do vratu, zreta v strop. Vsak s svojimi mislimi. Dolgo že opravljata vsak svojo nalogo pri grofu in redke so priložnosti, da bi poklepetali tako, kot so danes. Mogoče poletje prinese Petrov obisk na gradu Žovnek. Že dolgo je tega, kar je zadnjič bil njihov gost. Zdaj vso pozornost posveča grof Celju. Tu je njihov dom. Na hribu in kmalu spodaj, ob Savinji. Se nadaljuje…

Jutro na gradu se počasi prebuja. Pod globoko snežno odejo je od daleč videti mirno in spokojno. A še zdaleč ni tako. V kuhinji že pripravljajo jedi, soba je polna deklet, ki hitijo sem ter tja. Na dvorišču v hlevu so konji osedlani in čakajo svoje jezdece. Sledi včerajšnjega večernega druženja ni več videti nikjer.

Načrt dela za danes so pripravili že včeraj. Cestna povezava z gornjim gradom mora biti prehodna! Nihče ni prav dobro vedel, kdaj se bo grof s svojim spremstvom vrnil. A to ni bilo najpomembnejše. Oskrba gradu mora biti nemotena. Nekaj hrane imajo, a za vse goste, ki so najavljeni, bo hitro kaj zmanjkalo.

Peter je le na hitro nekaj pojedel in odhitel. Rad bi preveril, koliko dela jih čaka. Janez je ostal v topli kuhinji. Ko očistijo pot do trga, se odpravi tudi sam. Čaka ga slabih 30 kilometrov poti do domačega gradu. Še danes bi se rad vrnil nazaj.

Bližnji kmetje in oskrbnik Peter s svojimi možmi se lotijo dela. Strmo pot pustijo neprehodno, lotijo se položnejše širše ceste. Le počasi napredujejo. Mraz prav nič ne popušča. Led je vsepovsod. A tja do poldneva jim vendarle uspe. Peter veselo novico prvi sporoči za grajsko obzidje.

Janez je pripravljen na odhod. Peter se ponudi, da ga do reke Savinje spremlja. Tako in tako ima opravke v trgu spodaj. Zajahata vsak svojega konja in le še snežni oblak je videti za njima. Hitro sta na levem bregu Savinje. Pomahata si v slovo in odhitita vsak na svojo stran.

Peter se spotoma ustavi pri peku Tomažu. Naroči kruh, ki ga pride kasneje iskat. In vsem v trgu oznani, da je pot na grad spet prehodna in prevozna. Do obrambnega stolpa na robu trga nadaljuje kar peš. Od daleč vidi, da se nekaj prav tam godi. »Ja kaj je že spet?« glasno reče sam pri sebi.

Z vsakim korakom, ko stopa bližje gradbišča mu je bolj jasno. »To bo grof slabe volje, ko mu pove novico!« Mogočni zidarski odri, ki so tam stali že od lanskega poletja, so bili le še kup polomljenega lesa. V tistem trenutku k njemu pristopi Lojze. Bil je zadolžen za nadzor pri gradnji nove palače, ki je pred očmi tržanov že dobivala svojo prvo podobo. Vidno utrujen začne pripovedovati:
»Pod težo snega in ledu so padli vsi odri! A to še ni najhuje. Trije naši so spodaj pokopani. Vsi trije moji najboljši delavci. Ojoj, ojoj, le zakaj, le zakaj!«
»Pomiri se Lojze, pomiri se!« mu prigovarja vse glasneje Peter.
»Kako naj se pomirim! Kaj poreče grof. Ojoj, ojoj!«
»Pridi, greva skupaj pogledati.« mu prigovarja in ga skuša na svoj način pomiriti.

A bližje ko stopata, večji nered je videti. Okoli kupa lesa se je začela zbirati množica vaščanov. Novica se je v trenutku razširila vse naokoli. Peter priseben in zbran, hitro organizira reševanje. »Dajmo, dajmo fantje! Dvignimo ta les in spravimo one tri ven.«

Bolj kot kopljejo, bolj razločno se slišijo klici na pomoč. »Tu smo, tu spodaj smo, vsi trije! Hitro, dajte dvignite ta največji oder. Ujeti smo spodaj. Hvala bogu, da ste nas našli!«

Možje še bolj zagnano nosijo na kup ostanke in kmalu je pred njimi le še največji del odra. In prav pod njim so obležali vsi trije Lojzetovi ljudje. Veliko srečo v nesreči so imeli, le nekaj polomljenih kosti in odrgnin. Velik oder, ki se je zataknil ob kupe kamenja na tleh, je zdržal vso težo. Res sreča v nesreči.

Kakšno veselje zavlada med tržani, ko se na lastne oči prepričajo, da so vsi trije živi. Prenesejo jih v bližnje gostišče, na toplo in jim skrbno oskrbijo vse rane. Zdaj sami povedo, kaj se je to jutro res zgodilo. Ko so prišli, da bi z gradbišča očistili sneg, je nekaj zaškripalo. Hip za tem se je z vrha usul sneg in led, polomil leseni del odra in iz vrha je zdrsnila cela plošča. »Hvala vam dobri ljudje!« so v en glasi hvaležno dejali. Se nadaljuje…

Zima naslednje dni v Celju ne popusti. V trškem jedru, na največjem trgu, le nekaj korakov stran od cerkve Sv. Danijela, življenje teče mirno. Vsaj na prvi pogled. Na lijakasto oblikovani ploščadi so na vzhodni in zahodni strani hiše tesno skupaj. V večini lesene, enonadstropne, krite s skodlami. Okna so majhna, v mrzli zimi komaj vidna.

Na vzhodu so skromnejše, ožje. Na zahodu širše in bogatejše. Nekatere so videti že prav imenitne. Že od nekdaj je bilo tako, vedo povedati domačini. Obzidja trg nima, saj ni mesto. Glavne poti vodijo s severa, iz Graške smeri, z zahoda, z Ljubljanske strani in z juga, ob reki Savinji.

Tržani Celja se ukvarjajo z različnimi obrtmi. Tu najdemo peka, krojača, kovača, mesarja. Mlini in žage so zunaj, na pritokih Savinje, največ na Hudinji in Koprivnici. Zidarji delajo v trgu in okolici. Še več jih je.

Živahno je na trgu in živo je za hišami. Še posebej proti vzhodu. Tam ima vsako poslopje iz dvorišča vhod na svoj vrt, na svoj kos zemlje. Glasne kokoši in ostala perjad se sliši iz lesenih pregrad. Tu in tam se oglasi pujs, ki si želi na prostost. Veliko bolj svobodne so mačke. Teh nihče ne zapira v ograde in kletke. Tiho se pomikajo z enega dvorišča na drugega in opazujejo dogajanje.

Polja za hišami zdaj sredi zime počivajo. Pod debelo snežno odejo jih komaj opazimo. Na snegu so le sledi otroških stopinj in živali. Ostro oko bi znalo našteti sledi srn, fazanov, vrabcev, mačk…

Marija na svojem dvorišču hrani živali. Skrbno je pregledala zaloge, do marca bo treba zdržati, potem bo trava zagotovo spet kopna in kokoši zunaj. Soseda Anica je tudi tu. Med delom najdeta nekaj minut in hitro se novice širijo naprej.

»A si slišala Marija, kaj se je zgodilo oni dan pri Faniki doma?« čez ograjo sosedi tiho reče Anica, da je ne bi kdo slišal.
»Ne! Ja kaj pa je bilo? Pa ne, da je spet njen najstarejši kaj ušpičil?« ugotavlja Marija.
»Ja, pa še prav imaš! A že veš? No, naj ti brž povem. Noč je že bila in spet ga ni bilo domov z dela pri Petru. Kot je že njegova navada. Ko pa pride, pa je bil ves povit!« pripoveduje v en glas.
»Povit! Ja kaj pa se mu je zgodilo? So imeli nesrečo, to pa nič ne vem.«
»Ne boš verjela! Iz gozda so se vračali domov in se ustavili pri Mlinarjevih. Baje so morali še nekaj tam opraviti. Na koncu so jih bogato pogostili. In so bili fantje veseli, ne le Lojze, vsi! Beseda je rekla besedo in prepir je bil tu.«
»Prepir, pa kar tako?«
»Ne kar tako, za Mlinarjevo najmlajšo je šlo, za Zaliko! Saj veš, da ni nič »kar tako«. Baje se Lojze in Zalika rada vidita. A ti kaj veš o tem?« je radovedno vprašala nazaj Anica.
»A veš da mi je Lojzetova mama Fanika oni dan res nekaj omenila. Bom kasneje do nje stopila, mi je naročila nekaj jajc in ji jih odnesem. In jo povprašam.« pravi Marija.
»Ja, me res zanima, kaj so spet imeli? Še dobro, da imam že velike otroke in so že vsak na svojem. Mi je to zdaj vse prišparano.«

Na videz mirno življenje je polno vsakdanjih govoric, ki se širijo od ust do ust. Le kdo bi vedel, kaj je res in kaj ne. Najbolj živahno je na tržne dni, ko je pred hišami polno domačih in tujih obiskovalcev.

»Do novega sejma je še kar nekaj dni, prej bova morali izvedeti, kaj se je oni dan res zgodilo. Če ne naju od radovednosti pobere« pri sebi razmišlja Marija, ko hiti v kuhinjo, da pristavi vodo za kosilo.

»Jutri bom imela dovolj jajc, da jih bom odnesla Faniki. In vse mi bo povedala!« je Marija zadovoljna sama pri sebi. »Jaz bom tista, ki bom prva izvedela, kaj se je res zgodilo.« Se nadaljuje…

Ogenj je velik strah in trepet v Celju. Marija se še predobro spomini velike nesreče, ko je bila še mala deklica. Trg je že imel obliko, kot jo ima danes. Enkrat spomladi je bilo, ko je sneg že pobralo. Reka zadaj za hišami je bila skoraj prazna. Tako kot to leto, le da je zdaj tu snega res veliko. Še pred dnevi je močno snežilo.

Danes, po klepetu s sosedo, opravlja svoja vsakdanja dopoldanska opravila v hiši in vsake toliko naloži na ogenj. Prav to v njej prebudi živ spomin na požar. V njeni hiši je prijetno toplo. V kotu stoji velika črna kuhinja. Greje celo hišo in služi kot štedilnik. V mrzlih zimskih dneh se vsak trudi, da bi ji bil čim bliže. Marija doma skrbi za svojega moža in njegova starša. Trije otroci, vsi sinovi, so že na svojem, ne prav daleč od trga. A jih le redko videva. Ni  časa in zima je letos res huda.

Kar zmrazi se, ko vidi, da iz odprtega ognjišča iskre letijo na vse strani. Pogled se ji za hip ustavi na velikem vrču z vodo ob strani, brez katerega nikoli ne zakuri.

Baje se je tako začelo, so vedeli kasneje povedati tržani. Sama se spomni le neznosne vročine, ki ji je žarela v obraz. In bila vedno bliže in bliže. Spomni se krepkih rok, ki so jo dvignile in odnesle stran od isker, stran od vročine. Nebo nad Celjem je bilo rdeče. Tudi tega se živo spomni. Nikoli več ga ni videla tako zelo rdečega, žarečega.

Požari v trgu so žal pogosti. Vsakih nekaj let katera od lesenih hiš do tal pogori. Ker jih zdaj postavljajo vedno bolj skupaj, ogenj hitro in z lahkoto preskoči z ene na drugo. Zadnja leta ponovno veliko gradijo. Zdaj na robu ob kanalu celo imeniten dvor za njihove grofe. A ta je zidan, hiše v trgu pa ne! Le malo kamenja je, pri zidavi uporabljajo največ lesa. Gozdovi so blizu in drevesa debela. Še za streho s Pohorja pridejo najboljši mojstri, da streha drži leta in leta.

»Marija, kaj pa si tako zamišljena?« jo ogovori mož, ki tisti trenutek neslišno stopi v hišo.
»Ah, ti si. Spet ogenj… Ognja v naši hiši res ne bom nikoli pozabila. Iskra je dovolj. Previdni moramo biti!«
»Ne kliči vendar nesreče. Kaj pa je Anica bila zjutraj tako glasna?« nadaljuje mož.
»A ti kaj veš, kaj je Fanikin Lojze oni dan spet ušpičil?« radovedno vpraša moža.
»Kaj ušpičil, napili so se ga! In fant kot fant, je rekel nekaj besed preveč. In to Mlinarjevemu Poldu, Zalikinemu očetu. Rada se vidita, Polde pa noče nič o tem slišat. To bo še veselja doma.« hiti svojo gostilniško novico ženi razlagati mož.
»Ja od kod pa tebi vse to? Pa nič mi ne poveš? Ah, nesem po kosilu jajca Anici in ona mi bo vse povedala, kaj se je v resnici zgodilo.« je Marija kar malo huda nanj.

Ta se v kotu sobe le sam pri sebi tiho nasmehne. Marija in njene sosede, le kaj bodo spet spravile ven? Žena v hišo redno prinaša vsako novico s trga, pa naj je prava ali ne. Gostilniške zgodbe so mu mnogo ljubše. Moški sami niso dodajali svojih izmišljenih delov, kot to znajo njihove ženske.

»Te vaše babje čenče so hitrejše kot požar, vidiš ti to?« ji mož ne ostane nič dolžen.
»Zdaj pa ti kličeš nesrečo, vidiš. Kaj ima požar vendar s tem?« je radovedna Marija.
»Ah pustiva vendar to, če se mlada dva rada vidita, pa naj se.« je že vidno veder mož.
»Pojdi po mamo in očeta, župa je na mizi.« se vidno pomiri še Marija.

Strah pred požari je doma v vsaki trški hiši. In z njimi se res ni dobro hecati, si med kosilom priznata mož in žena. Mama in oče le debelo gledata, saj ne vesta prav dobro, o čem govorita.

Marija pri sebi sklene, da jajca vendar odnese, radovednost pred možem skrije, a globo v sebi misli na svoj naslednji korak. Se nadaljuje…

Marija s pletarjem polnih jajc počasi stopa po zasneženi poti. Pazi, da ji krhek tovor ne pade iz rok. Zunaj je še dan, a ne bo več dolgo. Mraz že pritiska. Skoraj nikogar ne sreča, le tu in tam v kakšnem malem oknu vidi obrise ljudi in sliši glasove. Stopi še hitreje, pod volneno ruto je vedno bolj mrzlo.

Fanika je doma na drugi strani trga, že skoraj pri kraju, ob severnem vstopu v mesto. Stara graška vrata so tam blizu. Ko potrka na vrata, se ta hitro odprejo. Jo je že čakala! Hitro jo povabi, da vstopi.

Tudi pri njej je v hiši toplo. Stranska vrata in okna so na debelo založena z žimnicami, da veter le težko najde pot notri. Stojita ob ognju in brez lepih besed, Marija kar naravnost vpraša:
»A je res, da bo Zalika prišla k vašemu Lojzetu?« si kar na lepem izmisli.
»Ojoj, Marija pomagaj mi, ne vem več, kaj naj storim!«

Ženi stopita še bolj skupaj in govorita čisto tiho, da ju ja ne bi kdo slišal.
»Govorice o mojem Lojzu so vsak dan bolj glasne. Ne vem več, kaj naj! Le kaj mi je tega treba!« neutolažljivo joka Fanika. Marija je njena dobra prijateljica, vse ji lahko povem, si misli sama pri sebi.

Po Marijinem prigovarjanju se počasi pomiri. Ko globoko zajame sapo Mariji vse pove.
»Lojze je priden delavec. Saj ga vidiš, da dobro dela. A preveč govori. A si že slišala, kaj je oni dan pri Mlinarjevih govoril? In pred Poldom!«
»Pa saj je dosti star, pusti ga, naj se sam zase zmeni.«
»Kaj naj ga pustim, Zaliko res rad vidi. A Polde ji je našel drugega ženina, iz druge vasi, pod Žovnekom. Baje imajo veliko zemlje polne žit. Ko pride pomlad, naj bi šla.«

Marija je presenečena nad vsem, kar sliši. Tega res ni pričakovala. V tem grmu torej tiči zajec.
»Vse bi bilo v redu, če Zalika mojega Lojza ne bi tudi sama rada videla. Lani poleti sta se večkrat dobila. In vse sta se sama že dogovorila. Ah ti naši otroci!«
»Kaj če z možem sama pojdeta do Mlinarjevih? In mu vidva pomagata pri snubitvi. Saj ji pri vas vendar ne bo nič manjkalo. Zemlje res nimate veliko, a lesarska delavnica je tu v trgu še več kot to.«
»Mlinar je že vse povedal, saj zato pa so se sprli. Zalika gre in pika, pravi.« spet glasno zajoka Fanika.
»Pa saj je tu okoli polno deklet, naj Loze za katero drugo pogleda« nadaljuje Marija.
»Spomni se sebe, ko si se v tvojega zagledala. A si takrat še koga drugega videla?« se ji čisto malo nasmehne Fanika.
»Ah ti naši otroci, prav imaš. Jaz sem imela res srečo, moji trije so to čisto mirno in tiho naredili. Pa jih danes poglej!« se pohvali Marija.
»Moj Janez pa se krega. Celo Celje zdaj o tem govori. Mlinarjevi so svojo skrivnost hoteli le zase obdržat, zdaj pa nas krivijo, da smo mi vse izblebetali.«
»Pusti jih, saj bi se slej ko prej vse izvedelo. Tega, da Zalika gre drugam, ne morejo skriti.«
»Že, že, da gre, a zakaj gre? In kam gre? Tega ti še nisem povedala!« je spet žalostna Fanika.
»Zakaj gre? Kam gre? Ja, da se dobro omoži!« bolj ugotavlja Matija.
»Pa še zakaj? Ker je baje tistega moža že lani poleti na plesu videla. Preden je mojega Lojza spoznala. In ji je gradove v oblakih obljubljal. Doma ima že kup otrok in žena mu je umrla. Išče drugo. Zato.«

Marija ni mogla verjeti besedam, ki jih je pravkar slišala. Celo Celje je govorilo o veliki ljubezni med Zaliko in Lojzom. Ona je pravkar izvedela skrivnost, o kateri drugi ne vedo prav nič. Globoko je zavzdihnila in Faniko pogledala v oči.

»Če je res, kar praviš, naj Lojze kar takoj neha. Nima smisla. In res je polno deklet tu okoli, bo že kakšno zase našel.« se ni mogla ustaviti Marija.

Naselje ob reki Savinji in njenih pritokih je staro. Rimska Celeia je danes Celje. Po nemško Cilli. Vsakih nekaj let, ko gradijo kakšno novo hišo, urejajo poti, kaj preurejajo, naletijo na zelo nenavaden kamnit kos. Okoli cerkve jih je na kup zloženih že vsaj dva ducata. Različno veliki so, nekaj jih je vzidanih v stene hiš, tudi cerkve. Še več jih je le pristavljenih ob strani.

Veliko pokopališče je strnjeno v krogih okoli glavne cerkve Sv. Danijela. Vsi pomembnejši domačini imajo svoje nagrobnike bogato okrašene. Njihove žene jih skrbno negujejo. Ob vseh večjih praznikih nanje nosijo cvetje. Zdaj je še vedno zima in grobovi so pokriti s snežno odejo. A iz nad snega se tu in tam vidi kakšen del starega nagrobnika.

Dela na robu naselja, kjer si Celjski gradijo novi dom, kljub nesreči pred nekaj dnevi, tečejo dalje. Nered so hitro pospravili. Temelji so bili izkopani že pred zimo. Že pred časom so se domačim delavcem priključili kamnoseki iz sosednje Hrvaške. Dežela na jugu je bila bogata s kamnom in mojstri so bili uki svojega dela.

Eden s sabo pripelje kar celo svojo družino. Vlaho mu ime. V trgu se naseli v praznem delu hiše ob pekarni. Sam dneve preživlja na gradbišču, žena in otroci so si doma krajšali čas. Vajenca Miha po nekaj dneh že dobro poznajo. Vlahov najstarejši sin je nekaj let mlajši, a sta se hitro našla. Še različen jezik za otroke ne predstavlja prav nobene ovire.

Novo jutro je prineslo sončen, a mrzel zimski dan. Ob svitu Vlaho vstane in zakuri v sobi. Otroke in ženo prebudi hrup. Kot vsako jutro jih pozdravi dišeč vonj po pravkar pečenem kruhu. Pek Tomaž je že na delu.

Vlaho stopi k njemu v delavnico in beseda steče: »Dobro jutro sosed, kruh za naše bi imel, kot sva se oni dan dogovorila.«
»Vse imaš pripravljeno Vlaho!« mu culo polno hlebcev poda pek.
»Nekaj bom imel za naše doma, nekaj ponesem na gradbišče še za moje klesarje. Težko delo jih danes čaka.«
»Kaj pa delate zdaj na te mrzle zimske dni? Kopati vendar ne morete, saj je vse pomrznjeno!«
»Skopali so vse že vaši jeseni. Nas čaka zdaj veliko kamnitih blokov, da jim damo novo obliko in nov pomen«, mu hiti razlagati Vlaho.
»A bo res tako imeniten ta dvor, kot pravijo naši mojstri?« je radoveden Tomaž.
»Bo, bo, zelo imeniten bo. Tu je nekdaj že moralo stati nekaj velikega, bogatega.«
»Kako to misliš bogatega in velikega?« vpraša pek.
»Ko smo prišli k vam, smo na kupu, ki so ga izkopali prej, našli veliko starih kamnitih blokov. Že lepo obdelanih. Fini mojstri so to morali imeti v svojih rokah, to ni tako lahko narediti.«
»A res, nam ni o tem nihče nič omenil!« svojega presenečanja ni mogel skriti pek.
»Ja, celo cel kip smo našli na kupu, na žalost brez glave. Krasil je le najboljše hiše.«
»Kaj pa ste naredili z njim, brez glave ni več veliko vreden?«
»Očistili smo ga in zdaj čaka, da ga nekam vzidamo. Jaz bi ga postavil kam na visoko, drugi pravijo, da je pravo mesto zanj kje spodaj, v spodnjem delu dvora« razlaga Vlaho navdušen nad novico.
»Povej, kako dolgo pa boste potrebovali, da bo dvor pripravljen za naše Celjske gospode?«
»To poletje gotovo še ne!« je odkrit Vlaho.
»Ah, če tako dolgo, bo pa res imeniten« zavzdihne pek.
»Pri meni gre vse bolj hitro, na culo!« se mu zasmeje.
»Hvala mojster, pa čez nekaj dni spet isto, velja?« se poslovi Vlaho. Zdaj res ni veliko druge hrane. Vrne se domov, odda nekaj kruha, vse ostalo odnese s sabo do mesta, kjer kamnoseki že tolčejo in obdelujejo kamnite bloke. Delo začne. Se nadaljuje…

Zadnjih nekaj dni zima ne prizanaša. Najprej snežni metež. Nato nesreča. Herman II. skupaj z gosti preživi nekaj dni na svojem gradu Ojstrica. Nad Savinsko dolino je grad hitro in lahko dostopen. Že prvi dan se lov kaj hitro konča, ko jih snežni vihar ulovi že na poti. Še dobro, da so že blizu in se pred mrazom in vetrom zatečejo v grad.

Domač oskrbnik Janez jih pričakuje, a ne pred večerom. Lov na divjad so moški nestrpno pričakovali že nekaj tednov. Pisma so hitela od enega do drugega, ko so se dogovarjali, kdaj in kje se bodo zbrali, kam bodo potovali.

Tokratni gostitelj je Friderikov oče, sam grof Herman II. Celjski. Friderik ga je že večkrat prosil, naj ga vzame s sabo na pot, a oče ni popustil.
»Ko pri Petru opraviš uk z odliko, se nam lahko pridružiš.« vedno znova ponavlja najstarejšemu sinu.

Peter jih pospremi del poti in se kmalu zaradi snega in vetra po Hermanovem naročilu vrne domov. Zdaj so že nekaj dni na Ojstrici. Tu bivajo in se ob suhem vremenu dnevno odpravijo v temne gozdove na lov.

Pravkar so služabniki ponovno osedlali najboljše konje. V Črni vrh, naselje nad gradom so namenjeni. Herman s svojo mogočno postavo že od daleč izstopa. Vsak dan znova se možje veselijo nove odprave. Govor po lovu teče le o tem, kdo je tisti dan ujel največji kos divjadi.

Njihovi zvesti spremljevalci danes so lovski psi. Izurjeni v domači hiši, teren dobro poznajo. Na vrh planote jahajo skupaj. Pse spustijo in ti preplašijo divjad. Ta zdivja naravnost v roke lovcem. Kot dobri in izurjeni vojaki, merijo natančno. Nekajkrat se sliši glasen »bum«.

Kmalu so ponovno na gradu. V veliki sobani je pred odprtim ognjem v kaminu prijetno toplo. Pogovor znova steče, a nič več o lovu.
»Kdo praviš, da je najbolj primeren zet za mojo najstarejšo hči?« sprašuje Herman svojega prijatelja. Druženje zadnje dni pripelje do točke, ko so postali dobri prijatelji. Nobena skrivnost več ni bila, da Herman želi svoje otroke najbolje poročiti.
»Se bom pozanimal, pa ti naslednjič povem.« mu odgovarja postaven mlad mož.
»Govori se mnogo tega, a ne vem točno, kaj je resnica. Daj še ti preveri, ja!« se strinja Herman.
»Friderik je najstarejši, ta je oddan. Še ravno pravi čas smo s Frankopani sklenili dogovor. Elizabeto so skoraj že na Hrvaškem oženili.« doda Herman.
»Frankopani so res dobra kupčija. Takšna, kot se za tvojega naslednika spodobi. Teh nekaj let do poroke bo hitro minilo in potem bo on tisti, ki bo prevzel del tvojih skrbi.« se s Hermanom strinja mož.

Ob obilni hrani in pijači se pogovor nadaljuje dolgo v noč. Vmes za zabavo poskrbijo domači fantje in dekleta, ki plešejo in se veselijo. Herman čas izkoristi za pogovore s svojimi gosti. Prav vsak je vesel od kozarca ali dveh domačega vina. Besede mnogo hitreje stečejo, kot sicer.

Dnevi na gradu Ojstrica minevajo. Herman II. postaja vse bolj nemiren.
»Jutri zjutraj se vračamo v Celje.« je odločen ob koncu večera dejal Janezu.
»Gospod, vse je pripravljeno, nobenih težav ni.« mu ta mirno odgovori.
»Moji gostje so lahko še nekaj dni pri vas, poskrbite, da bo vsega na pretek. Če si bodo zaželeli še lova, jim želje uresničite.« daje navodila naprej.

Zjutraj navsezgodaj zajaha konja in s spremstvom odjezdi na domači grad v Celje. Se nadaljuje…

Stari grad Celje. Prebivalci se zbujajo v mirno, zimsko jutro. Zajtrk je že na mizi in prav vsi so prisotni. Friderik k mizi stopi zadnji. Le še očetov stol je prazen, pomisli, ko sede nasproti mame. Ta je že lepo okrogla, pričakuje novega otroka.

Po hodniku se zaslišijo glasni koraki. V veliko sobano vstopi Peter, ki mami v roke stisne zvitek. Presenečeno ga pogleda, razvije papir in se zasmeje.

»Oče se danes vračajo. Za kosilo bodo že doma.« hiti razlagati vsebino zvitka otrokom. Frideriku se zasvetijo oči. Kot najstarejši najbolj pogreša očeta. Rad gre z njim naokrog po gradu, rad mu sledi v trg in posluša njegove glasne besede.

Zajtrk pojedo v veselem razpoloženju, nestrpni, kdaj bo oče že doma. Res ne čakajo dolgo. Friderik na skrivaj opazuje pot, ki jo iz gradu dobro vidi, kdaj se bodo na njej pojavili jezdeci. To bo zagotovo oče s spremstvom.

Ravno ko spodaj v trgu zvoni dvanajsta, jih zagleda. Le dva sta. Začuden je, pred dnevi jih je na pot odšlo vsaj ducat. Urno se obleče in odpravi na dvorišče gradu. Peter jih je tudi že opazil, njemu je zagotovo novico sporočila straža s stolpa.

Most in vrata so pripravljena, da se ob znaku odpro. Friderik je še vedno nekje blizu. Kmalu dogovorjen znak oznani, da je oče res doma.

Oba jezdeca sta urna in skočita s svojega konja. Le te odpeljejo v štalo, da poskrbijo zanju. Herman je prvi. Za Petrom opazi znano postavo, sina Friderika in ga pokliče k sebi.
»Pozdravljen fant, kako je, si čuval grad, brata in sestri, mamo…?« ga ogovori.
Friderik ne ve, kaj naj odgovori, le molči in strmi vanj.
»Že dobro, že dobro. Vidim, da je vse v najlepšem redu.« ga potreplja po rami.
»Pridi, gremo skupaj na toplo. Ta mraz pride na poti prav do kosti!« že urno stopa k vhodu v palacij.

V veliki sobani ga pričakajo še ostali. Manjši otroci mu skočijo v naročje, žena Ana ga mirno pozdravi. Herman se na lastne oči prepriča, da je doma vse v najlepšem redu.

Ko se preobleče, se posedejo ob topel kamin in beseda hitro steče. Otroci z odprtimi usti poslušajo, kaj jim oče pripoveduje. Beseda nanese na njihove posesti po Savinjski dolini, ki jih je z gosti obiskal. Domač grad Žovnek so videli le ob poti, a ga ne pozabi omeniti.

Do vsake podrobnosti jim opiše lov na jelene in košute, ki so ga v preteklih dneh izvedli. Svojega ulova s sabo ni prinesel. Otroci so nad novico kar malo razočarani. A Herman jih hitro potolaži, ko jih na pomlad obljubi skupno potovanje v Savinjsko dolino.

Otroci so očeta, pa čeprav nikoli niso z njim res preživeli veliko časa, močno pogrešali. Oče je le oče. Ko sta z ženo Ano proti večeru sama, gre pogovor v drugo smer.
»Najstarejšo bomo kmalu zaročili. Sem se oni dan že skoraj vse dogovoril.« ji najprej pove.
»Še dobro da prihaja še en otrok, bom lažje prenesla hitro slovo hčere.”
»Pa saj še nikamor ne gre! Časa je še dovolj. Le pravega ženina bi si rad zagotovil.« odvrne ženi.
»Ne bo ji lahko, kot meni, ko sem prišla v Celje.« je otožna žena.
»Ah, pusti no zdaj to, danes bodimo veseli, da smo spet skupaj.« vztraja Herman.

A z mislimi je že pri novih opravilih, ki ga čakajo v Celju. Gornji gard je mrzel, oddaljen od trga in skoraj že premajhen za ve. Temelji novega v naselju spodaj ob Savinji so že zgrajeni. A čaka jih še veliko dela. Se nadaljuje…