fbpx
Urša Sreš

Danes turistični vodnik, kaj pa nekoč?

Kako so potovali? – Kdo je potoval? – Povabilo na Rajžo

21. februarja praznujemo turistični vodniki svoj dan – mednarodni dan turističnih vodnikov. Spominjam se dne, ko sem sama pred sabo prvič imela skupino gostov. Nerodno sem se prestavljala, še bolj negotovo počutila, a program izpeljala. Danes, 25 let kasneje, so moji občutki bistveno drugačni. Rada počnem, kar počnem.

Veliko bogatih vsebin te dni pripravljamo po vsej Sloveniji turistični vodniki. Odlična priložnost za ideje, kam na izlet med zimskimi počitnicami, kam v prihajajočih pomladnih dneh, kam na oddih z družino. Tako enostavno je danes priti do vseh potrebnih informacij. Nekaj minut časa, nekaj klikov in pred sabo imaš v sliki in besedi pester nabor idej. Vračam se nazaj, v čas Celjskih. Stoletja nazaj ni bilo družbenih omrežij, še dobrih cestnih povezav ne. Ni bilo avtomobilov in vlakov. Je bilo potovanje sploh mogoče?

Bilo. In bilo je mnogo živahnejše, kot si danes predstavljamo mi. Prebiram knjigo »Potujoči srednji vek«. Potovali so pripadniki vseh slojev tedanje družbe. Potovali so trgovci, potovali so kralji po svojih kraljestvih, potovali so diplomati, potovali so papeži in drugi cerkveni pripadniki od redovnikov do pridigarjev in romarjev, potovalo je plemstvo (tudi Celjski), potovali so vojaki in križarji, potovali so sli po navodilu svojega gospoda, potovali so kmetje in iskali novo domovino, potovali so rokodelci, kramarji in umetniki, potovali so študentje, igralci, potovali so roparji, berači, vojni ujetniki in sužnji. In verjetno še kdo.

Ohranjeni so le redki zapisi, ki govorijo o izkušnjah takratnih popotnikov. Sledimo lahko kronikam, popotnih dnevnikov je malo. O Celju in njegovi okolici v drugi polovici 15. stoletja piše takratni oglejski kancler Paolo Santonino, humanist in potopisec. Takole piše, nekaj desetletij po smrti zadnjega Celjske kneza… Kar predstavljamo si lahko Celje nekoč.

»Mesto Celje, ki se je nekoč imenovalo Celeia, kakor sem našel napisano na starih kamnih, leži v ravnini in tako rekoč na zahodnem začetku doline; mimo njega teče na jugu reka Savinja, po kateri se imenuje vsa pokrajina. Na tej strani ima lesen most, dolg nad 150 korakov. V mestu je kakih 130 kamnitih, vendar s skodlami kritih hiš; nekatere so prav lepe. V mestu je tudi farna cerkev svetega Danijela; zelo lepa in obokana tako v glavni kakor v stranskih ladjah. Pravica prezentacije je po smrti gospodov grofov prešla na presvetlega gospoda cesarja. V njej služi vikar s kar 4 kaplani. V kraju je tudi samostan manjših bratov s cerkvijo lepe zidave in še 2 cerkvi, podružnici omenjene farne cerkve. Fara sama ta čas ni posebno bogata.

Oblika mesta je četverokotna, mestno obzidje je novo, utrjeno s širokim in globokim jarkom in okopom ter nasipom. V njem najdeš razne s starimi črkami popisane kamne in mnogo reliefov ter fino klesanih kipov; tu je bil nekoč rimski municipij: meščani mu pravijo tudi »mala Troja«….«

Se k njegovim zapisom še vrnem v kakšni od naslednjih novic. Za danes le še povabilo v moje Celje. Izleti in poti se počasi vračajo. Pred vrati so zimske počitnice in za radovedne otroke in njihove starše je pri nas odlično poskrbljeno. V Celje po veselje! Dobrodošli!