Otroci v Celju praznujejo po grofovsko – Učenje na poti – Začutimo Celjske
Otroci danes svoj rojstni dan praznujejo drugače kot nekoč. Nekdaj je večji pomen imel god. Dan, ko praznuje svetnik z istim imenom. V slovarju slovenskega jezika je zapisano, da je “god dan v letu, ko je osebno ime navedeno na koledarju”. Jaz sem Uršula in moj god je 21. oktobra. Kaj pa tvoj?
Naj bo rojstni dan druženje s prijatelji in čas zabave. Če se pri tem nevede in nehote še kaj novega naučijo, je to sploh imenitno. In naša preteklost je tudi imenitna. Že sam pogled na Stari grad Celje, ki nas čuva, je mogočen.
V resnici je v Celju sledi prednikov, ki so mesto ustanovili, na ulicah in trgih še mnogo več. Ne le grad na hribu in mogočni Knežji dvor v centru, v katerem danes domuje Pokrajinski muzej Celje. Največja in najpomembnejša plemiška rodbina na naših tleh je svoj dom imela prav v Celju. Od tu so upravljali svoje premoženje, sem se vračali s svojih poti.
Rajža po Celju ali zgodovinska pot po starem delu mesta je pot, kjer začutite duh preteklega časa. Sledi na eni strani, predmeti, ki jih povezujemo s preteklim časom, na drugi strani. Iskanje odgovorov na zastavljene uganke, otroke na poti mimo znamenitosti pripeljejo do rešitve. Zvitki so pripravljeni, da jih razgrnejo in se podajo na lov na duh časa srednjega veka. Jim bo uspelo?
»Oče se komaj rodi, sin se že po strehi vali. Kdo je to?« pravi ena od ugank. Rešitev predstavlja strah in trepet v času Celjskih, ko so hiše po mestu bile v večini lesene in krite s skodlami. Le del je bil že zidan in zato vsaj malo bolj varen pred uničujočim ognjem. Pisni viri pravijo, da je v Celju večkrat zagorelo. Nekajkrat je od vseh hiš ostala le tu in tam kakšna. Nič kaj prijetni spomini.
Kot turistična vodnica in vodnica interpretatorka, na začetku svojega dela v turizmu kot turistična animatorka, je moja največja želja danes, da se otroci skozi igro in zabavo spoznajo s krajem, z okoljem, kjer živijo ali kjer so. Naj se sliši še tako učeno, trdo verjamem v učenje na poti in učenje iz svoje lastne izkušnje. Zato z mano otroci sami raziskujejo kraj, sami odkrivajo sledi in iščejo nove namige, ki jih peljejo po začrtani poti.
Skupaj z njimi oživimo že pozabljene zgodbe in legende, ki še danes burijo duhove. Ena od njih pravi, da so bili med starim gradom in zunanjim svetom kar 4 različni podzemni hodniki. Prvi je povezoval Stari grad z Bežigradom. Tega gradu danes ni več. A bil naj bi tako visok, hodnik namreč, da je lahko jezdec v njem jahal, brez da bi se moral enkrat samkrat skloniti. Drugi rov naj bi vodil v samo celjsko mesto. Tretji rov naj bi bodil v notranjost velikega in okroglega mestnega obzidnega stolpa. Četrti rov, ki naj bi bil najmogočnejši, pa naj bi segal pod Vipoto, hribom nad Savinjo ob poti, proti Laškemu, kjer naj bi tudi stal grad.
