Ogenj prijatelj ali sovražnik – Zaščitnik pred požari in poplavami – Dunaj, Celjski in Alma
Danes ni kraja, vasi, mesta, ki nima svojega gasilskega društva. Ne le gašenje požarov, šteje njihova nesebična pomoč v dobrem in slabem Kaj pa nekoč? Ogenj je človeku olajšal življenje. Nudil mu je topel prostor in hrano za pod zob. Mar ni še danes tako?
A ogenj je znal pokazati svoj pravi obraz, ko je ušel iz pod nadzora. Stoletja nazaj, ko so bivališča bila v večini preprosta, lesena, je bil neusmiljen. Pred sabo je uničeval in podiral, goltal in strašil. Prah, ki je ostal, dolgo ni bil pozabljen. A brez njega niso mogli in kmalu je bil spet nazaj. Da je le ostal pod nadzorom.
Na poti po Celju in na poti po drugih krajih, se vedno znova vračam k zgodbi o Svetem Florijanu, ki goduje na dan 4. maja. Po legendi je to dan njegove smrti. Ni se želel odreči krščanski veri in obsodba na koncu je bila smrt z mlinskim kamnom okoli vratu v reki Enns. Prepoznamo ga po vedru z vodo, ki ga zliva na model naselja ali hišo.
Na sprehodu po kraju ga najdemo Florijana upodobljenega na freskah cerkva, kot kip v nišah hiš in na različnih znamenjih. V Celju je upodobljen večkrat. Ste ga že kdaj opazili? Morda prav zaradi njegovo vloge pri zaščiti mesta. Požari so se v zgodovini redno vračali. Prav tako je Savinja vedno znova prestopila bregove. Ljudje so verjeli v Florijanovo moč, da gasi in umirja reke.
Celjski so mesto utrjevali, urejali tok reke in hkrati verjeli v moč patronov. Moje letošnje majske poti so vezane na različne kraje. Stalnica je domače Celje. In druga stalnica je avstrijska prestolnica Dunaj.
S pomladnimi dnevi so se vrnile poti šolarjev, ki se med drugim učijo nemščino. Kje drugje, kot na poti, najlažje preizkusiš svoje osvojeno znanje tujega jezika. Tudi zato se s skupinami to pomlad vedno znova vračam v mesto, kjer pravijo, da je vse tako zelo ugodno razen ene same stvari, to je veter ob Donavi.
V dobrih štirih urah s postankom smo na cilju. Misli se mi vračajo v čas pred 600 leti, ko so na takratni cesarski Dunaj s konji in kočijami potovali Celjski. Viri pravijo, da so imeli v samem centru svojo lastno hišo, prav blizu Grabna naj bi to bilo. Spet drugi, da sta bili v mestu kar dve njihovi hiši.
Potovanje v času, ko niso poznali avtomobilov in hitrih cest, ni bilo preprosto in lahko. Še nekaj stoletij kasneje, ko je na Dunaju živel in ustvarjal znani Mozart, piše o potovanju s kočijo, ki v enem dnevu prevozi približno 100 kilometrov. Iz Celja na Dunaj so potrebovali 3 do 4 dni.
Mogočna prestolnica, dlje časa tudi naša, je v primerjavi s Celjem res zmagovalka. Arhitektura, umetnost, narava… A dejstvo, da je letos v njihovem velikem Svetovnem muzeju (Welt Museum) bila gostja Alma M. Karlin z razstavo iz Pokrajinskega muzeja. Sama je nisem uspela obiskati, a o njej s ponosom pripovedujem svojim gostom. In verjamem, da je kot mesto Dunaj bila svetovljanska tudi naša Alma.
Florijan ne Celju niti Dunaju ni mogel vedno pomagati. A še vedno kot nemi obiskovalec stoji na trgih in čuva tako eno kot drugo mesto.
