Danes v šole, kaj pa nekoč?

September je »šolski » mesec – Kako so se učili Hermanovi otroci? – Pišem in berem

Pospremiti svojega otroka v prvi razred je posebno doživetje za nas mame. In velika prelomnica za otroka. Nekatere ste to storile pred dvema dnevoma. Mogoče pred letom dni. Spomin na prvi šolski dan jaz skrbno hranim. Kar vidim vas, kako ponosne ste. Tudi jaz sem, še vedno.

To poletje sem pogosto na Starem gradu Celje. Z obiskovalci vstopimo v čas najpomembnejše plemiške družina na naših tleh, v čas Celjskih – čas njihove slave, v pozni srednji vek. Skupaj z obiskovalci ga odkrivamo in spoznavamo, kako zelo drugačen čas je to bil.

Pred 631 leti je bil Hermanov najstarejši sin Friderik II., po katerem nosi ime najmogočnejši stolp gradu, star kot moj sin danes. Nik je vstopil v 6 razred, Friderik je v tem času že bil 2 leti zaročen, z očetove strani skrbno izbrano, Eleonoro. Prav ste prebrali – zaročen.

V srednjem veku šolske obveze za vse, kot jo poznamo danes, niso imeli. Možnost izobraževanja in šolanja so imeli le redki. Največkrat so to bili duhovniki, ki so za svoje potrebe izobraževali duhovniške kandidate. V večjih mestih so počasi začele nastajati »mestne šole«. A ne v Celju. Ne še.

Slabih 400 let je trajalo, da je na področje šolstva odločneje začela posegati država. Vsak otrok danes pozna ime “Marija Terezija”. Uvedla je splošno šolsko obveznost in njej se lahko zahvalimo, da gre danes vsak otrok skozi osnovno izobraževanje.

Friderik in ostali Hermanovi otroci so šolanja bili deležni. Deklice zagotovo drugače kot fantje.  Najmlajša sestra Barbara naj bi znala kar 6 jezikov. Znanja so ji v času njenega kraljevanja prišla še kako prav.

Ne glede na čas verjamem, da je učenje zunaj, v naravi, na poti, na gradu… tisto, ki otroku ostane, kjer vključi vsa svoja čutila.  Kako že gre?

Poslušam – pozabim.

Vidim – si zapomnim.

Poskusim – razumem.

S poznavanjem domačega kraja, njegove preteklosti in sedanjosti ni nič drugače. Naj Stari grad Celje zaživi.